Vaša košarica je prazna.

Zgodovina kluba

Časovnica kluba

100 let kluba

Nogometni klub Triglav Kranj ima v svojem grbu zapisano številko 1920, toda v resnici je bil klub ustanovljen še prej. Maja 1920 je v Kranju nastal Sportni Klub Sava, a ker je približno takrat nastala tudi predhodnica nogometne zveze, dogodki pred tem niso bili prav natančno obdelani. Po zapiskih v takratnem športnem časniku Sport pa tega leta ni nastal nov klub, temveč je bil zgolj obnovljen predvojni SK Kranj, ki je bil ustanovljen 28. aprila 1914. Ta je nastal na osnovi še starejšega dijaškega moštva, ki je že leta 1911 odigralo tekmo z Ilirijo in izgubilo 2:5. Da je šlo kasneje za pravi klub, dokazuje tudi podatek, da bi moral SK Kranj jeseni 1914 igrati uradno tekmo proti Iliriji za prvenstvo Kranjske, ki pa je nato zaradi vojne odpadlo.
 
Klub se je takoj po obnovitvi pridružil ljubljanski nogometni podzvezi in se tudi prijavil za ligaško tekmovanje leta 1920. Žal pa smo Kranjčani zaradi pomanjkanja kvalitetnih igralcev in težav z igriščem po prvi tekmi proti Hermesu (poraz 0:3) od tekmovanja odstopili. Januarja prihodnje leto se je kranjski kolektiv preimenoval v SK Triglav, a so se nadaljevale stare težave, saj je bilo po zapisih iz tistega časa »igrišče Triglava za tekme nesposobno«. Kranjčani smo tako igrali zgolj občasne prijateljske tekme. V Kranju smo nato leta 1922 ustanovili nov klub, SK Korotan, ki je hitro prevzel primat v kranjskem nogometu. Vsaj za silo smo uredili igrišče, postali polnopraven član zveze in formirali celo dve moštvi, prvo in rezervno. Kljub težavnem boju za obstanek, Korotan ni obupal in jeseni 1924 smo se pogumno vključil v redna prvenstvena tekmovanja nižjega razreda.
 
V tem času so zgodovino kranjskega nogometa pisali naslednji igralci: Drago Ažman, Janez Ažman, Anton Blaznik, Otmar Čolnar, Rudolf Hlebš, Božidar Kern, Alojzij Možina, Franjo Potočnik, Mirko Plut, Ivan Pečenko, Oskar Rebolj, Mirko Slabe, Viktor Sorgo, Anton Vreček, Valentin Zebre, Stanko Plut, Miha Potočnik, Franc Pristov, Slavko Ošabnik, Ivan Bucek in Albin Janša. Leta 1935, Korotan so po spremembi tekmovalnega sistema uvrstili v ljubljansko skupino slovenske lige, se je po združitvi s Triglavom in pod imenom SK Kranj kmalu vzpostavil kot eden vodilnih slovenskih klubov. Leta 1938 smo osvojil peto mesto, prihodnje dve leti je izpadel v polfinalu, zadnjo sezono pred drugo svetovno vojno pa smo bili šesti. Vojna je razcvet kranjskega nogometa nekoliko zaustavila, a se je tudi pod okupacijo nadaljevalo z aktivnostmi. Moštvo je leta 1942 celo osvojilo okrnjeno slovensko prvenstvo, nemške oblasti pa so medtem na Planini zgradile spodoben stadion.
 
Kranjski nogomet je po obnovitvi delovanja obdržal sloves za takratne razmere pomembnega akterja in pod novim imenom FD Storžič je klub osvojil gorenjsko ligo 1946. V kvalifikacijah za slovensko ligo pa smo imeli smolo, saj smo naleteli na kasnejšega prvaka, močno okrepljeno Nafto iz Lendave. Že istega leta je sledilo preimenovanje v FD Kranj, kasneje pa še v FD Udarnik. Preimenovanja in reorganizacije so bili pravilo tistega časa in tekom sezone 1948/49 je klub vrnil (tokrat malo stalnejše) ime Korotan. Od takrat dalje smo postali tudi reden član slovenske lige, ki smo jo v letih 1950 in 1951 celo osvojili, a smo bili nato obakrat neuspešni v kvalifikacijah za jugoslovanski nivo. Osvojitev slovenske lige je največji uspeh za klub do sedaj. Takrat smo premagali Mariborčane, Celjane, Muro, oba Železničarja in vse ostale. Vrhunec je Korotan nato dosegel z novo zmago 1953 in uvrstitvijo v slovensko-hrvaško ligo, kjer je prihodnje leto odigral edino "mednarodno" sezono v svoji stoletni zgodovini. V tem času so se pri Korotanu, ki mu je predsedoval Janez Kovarik, izmed igralcev najbolj uveljavili bratje Brezar, predvsem napadalec Stane in vratar Marjan ki sta nekajkrat zaigrala celo za republiško reprezentanco.


Bratje Brezar na starem stadionu

 

Nogometno igrišče je bilo tam, kjer je danes stanovanjski blok Kanarček in avtobusna postaja, igrali smo v rdeče-belih dresih s kranjskim orlom na prsih. Na tekmah se je v tistem času zbralo vsaj tisoč gledalcev.
 
Decembra 1954 smo v Kranju ustanovili veliko športno društvo Triglav, ki so se mu kmalu pridružili vsi posamezni kranjski športni klubi, med drugim tudi Korotan, ki je tako zopet dobil novo ime. Zaradi sprememb sistema s tekmovanjem je Triglav začel v novoustanovljeni primorsko-ljubljanski ligi, kjer smo bili med leti 1956 in 1958 enkrat tretji in dvakrat drugi, poseg po naslovih pa so nam vselej preprečili močnejši ljubljanski klubi. V prvih letih Triglava so poleg neutrudnih Brezarjev igrali še Marjan Mihelčič, Momčilo Gavrić, Tone Rozman, Marjan Srakar, Marjan Česen ter France in Janko Štular. V prihodnjih desetletjih v slovenski konkurenci Triglav ni ponovil uspeha Korotana in na vrhu so se uveljavili drugi klubi. Šlo pa nam je bolje pri delu z mladimi, saj je Rudi Gros pionirsko moštvo leta 1970 popeljal celo do naslova pionirskega prvaka Slovenije.
 
V šestdesetih smo bili še dvakrat drugi, potem pa popustili in izpadli najprej iz slovenske, nato pa še iz območne lige, tako da smo med leti 1975 in 1978 igral na najnižji tekmovalni ravni. Tam smo dvakrat zapored zmagal in klub so kot nosilca gorenjskega nogometa nato prestavili nazaj v slovensko ligo, kjer smo bili skoraj do razpada Jugoslavije spet ves čas zraven. Večina osemdesetih je Triglav igral bolj obrobno vlogo v tretjem jugoslovanskem rangu, a vendar je tudi amaterjem vmes uspelo presenetiti.
 
Svetla izjema je bila namreč sezona 1985/86, ko smo se ob Olimpiji in Mariboru presenetljivo vmešali v boj za naslov, na koncu pa zasedli odlično drugo mesto za Ljubljančani. Nikakor pa ne gre tudi mimo osvojitve pokala 1984, ko smo modro-beli (takšna je bila v tistih časih barva Triglava) sredi Ljudskega vrta poskrbeli za senzacijo. Mlada kranjska ekipa je z golom Belančiča poskrbela za prvo in tudi edino pokalno lovoriko kluba vse do danes. Za Triglav so tedaj igrali Srečo Peteh, Tomaž Doljak, Boris Gros, Marjan Tkalec, Ilija Jakara, Izidor Vikec, Saša Eržen, Darko Grubić, Zvonko Belančič, Brane Pavlin, Vitomir Radosavljević (oče reprezentanta Aleksandra Radosavljevića), Nikola Česen in Janez Lotrič, trener pa je bil Hasan Ibrašimović.

 

Pokalna tekma s Partizanom


Generacije, ki so prišle kasneje, niso bile tako uspešne in Triglav je vnovič izpadel iz lige, tako da smo se ob osamosvojitvi Slovenije znašli v drugoligaški konkurenci. Sledilo je zopet obdobje slabih rezultatov in klub je leta 1994 izpadlo v tretjo ligo. Tik pred tem smo se združil še s Creino iz Primskovega, nova uprava na čelu z Miranom Šubicem pa je poleg imena spremenila tudi klubsko barvo, tokrat v kranjsko bordo rdečo. S tem združitev še ni bilo konec. Med tekočo sezono se je moštvo združilo s sosednjim Naklom in pod imenom Triglav Naklo je klub odigrali drugi del sezone v Kranju, medtem ko so Naklanci nadaljevali iz Triglavove pozicije v tretji ligi. To je dalo klubu nov zagon in leta 1998 smo se pod imenom Živila Triglav le uvrstil v prvo igo. Za kranjski klub so prvoligaške terene med drugim orali Peter Koželj, Nedžad Alibabić, dvojčka Markelj, Andrej Razdrh, Boris Sirk, Andrej Jožef, Jalen Pokorn, Aleksander Radosavljević, Miha Pitamic in Oliver Bogatinov, trener pa je bil Janez Zupančič.
 
Moštvo je že po eni sezoni prve lige kljub kar nekaj znanim obrazom izpadlo, sledili pa so novi vzponi in padci. Najprej hiter povratek leta 2001, potem takoj spet nov izpad, administrativno vračanje v drugo ligo po izstopu Zavrča 2008, novo napredovanje dve leti kasneje, pestri dogodki v dodatnih kvalifikacijah, pa leta 2014 vnovičen izpad, tako da smo bordo-beli trenutno v drugoligaški konkurenci.

 

Prizadevamo si povratka v elitno druščino, kar si osrednji gorenjski klub in publika glede na tradicijo kluba zagotovo zaslužita.

Povzeto po članku SNPortala: 100 let vzponov in padcev Triglava iz Kranja, 4.12.2014

Slikovno gradivo: Arhiv NK Triglav

 

Zavarovalnica Triglav, d.d.

SOFINANCER PROGRAMOV